Miha sem jaz. Že od rojstva. Pa verjetno tudi do smrti. Kakorkoli, to je moj fotoblog, poleg fotk pa objavljam tudi druge stvari, s katerimi se zamotim na poti do slave;) Posebno pozornost posvečam fotografiji ter videu, zadnje čase pa tudi 3d vizualizacijam ter poskušam vse tri panoge združit, da bi delovale harmonično in vzajemno ena z drugo.
Pa sem poslikal in razvil svoj prvi 35mm film. Me je zanimalo odkar sem se začel ukvarjati s fotografijo. Sem namreč otrok digitalne tehnologije in z analogno fotografijo nisem nikoli imel stika. Pomoje je fajn, da vsak fotograf poskusi ustvarjanje v temnici, že zaradi tega, da razume kako so se včasih mučili, ko še ni bilo digitalcev. Priznam, lažje je v fotošopu, pa tudi “undo” tipko zdaj veliko bolj cenim.
Že moj oče in njegov brat sta v srednji šoli kupila ves potreben pribor za razvijanje slik doma in jih razvijala vse do prihoda digitalcev. To 30 let staro opremo je hranil stric v Slovenj Gradcu in mi jo tudi pripeljal, ko sem izrazil željo po razvijanju. Mi je rekel, da bom izgubil veliko živcev, preden bo kaj ratalo. In res, od začetka ni in ni šlo. K sreči mi je oče pokazal kako se stvari streže, zato sva po kakih 10ih uničenjih papirjih le pravilno nastavila osvetljevalnik in začela izdelovati fotografije. Res je fajn gledat bel papir v razvijalcu, ki se pred očmi spreminja v sliko, tvojo sliko. V temnici sem prebil okoli 5 ur, čisto pozabil na čas, ko sem odprl vrata in prišel na svetlo, sem se počutil kot netopir podnevi.
Z rezultati sem zadovoljen, tudi s tistimi fotografijami, ki niso najbolj ostre. Imajo svoj karakter. Če bi neostro/streseno fotko videl na zadnji strani digitalca, bi jo verjetno še isti trenutek zbrisal. Ne vem zakaj. Mogoče ker je barvna in nima tistega art pridiha. Tudi umazanije in dlak je ogromno na razvitih fotkah, pa me tudi to ne moti tako. Naj se vidi da je doma narejeno in to z amaterskim pristopom.
Najljubša? Tista z nakupovalnim vozičkom, ki jo je pritisnil moj cimer Jure. Jo bom objavil v večji velikosti na naslednjem postu
