Portretna fotografija je ena izmed najbolj zanimivih kategorij v fotografiji. Zanimajo me ljudje, njihove navade in način kako v fotografijo ujeti karakter človeka, ne samo njegovo sliko. V večini primerov se zgodi, da se portretiranec skrije pred kamero in kaže le svoj fizični izgled, ne pa tudi karakternega. To se zgodi zato, ker ni sproščen pred fotoaparatom in fotografom. Prebral sem že ogromno člankov o portretiranju in vsi govorijo o isti stvari. S človekom moraš navezati stik, ga spoznati, narediti sproščeno vzdušje in pogovor, ki pripeljejo do spontanih portretov in posledično do dobrih rezultatov.
S fotografijo se ne ukvarjam še tako dolgo in bom moral pojesti še kar nekaj žgancev, preden bodo moji portreti govorili sami od sebe. Se pa poskušam držati nekih vodil, ki sem jih našel v mnogih člankih in dejansko delujejo. Najlažje je fotografirati prijatelje in tiste, ki so ti blizu, saj te poznajo in ti zaupajo. Tako sva z mojo punco Sabino naredila serijo sproščenih portretov/avtoportretov, ki so precej intimni in jih brez sproščenega vzdušja in zaupanja ne bi bilo.
Tehnični del te serije je kar zanimiv. Pri fotografiji portretov izbiramo med različnimi kvalitetami svetlobe. Svetloba je lahko mehka, trda, hladna, topla, svetla, temna,… Za vzdušje, ki sem ga hotel narediti, bi potreboval mehko svetlobo. To lahko naredimo na različne načine: svetlobo odbijamo od velike bele površine (stena), uporabimo softbox, bel dežnik ali kak drug difuzor svetlobe. Midva sva se zapakirala kar pod odejo, ki je služila kot ogromen softbox. Na zunanji strani odeje sem postavil 2 fleša - levo in desno od kamere, malce pred nama. Rezultat je svetla scena z zelo mehkimi sencami in enakomerno osvetljenostjo čez celo fotografijo. Te karakteristike fotografije se pripisuje high key fotografijam, ki ponazarjajo pozitivno vzdušje, čistost in trankvilnost.